Po pravilih Narave
Ko sva se z možem odločila, da bi si rada ustvarila skupno življenje med gorami, sva odprla zemljevid in s prstom pokazala na Dolomite. Pred štirimi leti sva se preselila v Borgo Valbelluna. To je obsežna občina v deželi Veneto, natančneje v dolini Valbelluna, med reko Piave in vznožjem Dolomitov, med mestoma Belluno in Feltre.
Stanujeva v leseni hišici s pogledom na goro Schiara (2565 m), najvišji vrh Dolomitov Bellunesi. Vsako jutro, ko odprem okno, se mi pogled za trenutek zaustavi na teh visokih stenah. Sčasoma sem se naučila razumeti, kakšno bo vreme čez dan, na podlagi barv, ki jih imajo gore v jutranjih urah. Če so dolomitske stene modro-sive, bo čez dan zelo gotovo oblačno ali celo megleno. Če so zjutraj rožnate barve, je to pogosto znak povečane vlage v zraku, ki se velikokrat razvije v popoldanske padavine. Če pa so stene bele, pomeni, da bo lep sončen dan. V pozni jeseni komaj čakam, da se vse naokrog pobeli. Če se zjutraj zbudiš in vidiš, da je gora Nevegal (1610 m) bela, je to znak, da lahko povlečeš smuči iz podstrešja in se odpraviš na krajšo smučarsko turo tik za hišo, še pred začetkom delovnega dne.
Doma sva si z možem uredila vrt. Ko sva se tja preselila, naju je starejša soseda naučila, da ko se na Nevegalu stali sneg, je to znak, da lahko sadimo. Ker se strogo drživa nasvetov domačinov, vsako leto spremljava vremenske napovedi s pogledom na Nevegal. Ko ugotoviva, da bo kmalu napočil ta čas, začneva obračati zemljo in pripravljati teren. Zelo dobro nama uspevajo kumarice, bučke, fižol, špinača in radič. Poleti nama sploh ni treba kuhati.
Pred hišo je velik travnik, po katerem se večkrat sprehajam s Palačinko. Palačinka je pes pasme Pastore del Lagorai, to je avtohtona italijanska pasma psov za vodenje čred z območja severovzhodnih Alp. Po temperamentu je izjemno inteligentna, vzdržljiva, zvesta in navezana na svojega gospodarja ter se zelo hitro uči. Palačinko sva vzela na planoti v Alpagu pri pastirju. Izhaja iz družine delovnih psov, zato je njen instinkt zelo močan. Ko greva z možem na daljše gorske izlete, se nikoli ne preutrudi, poleg tega pa se zelo udobno počuti tako na skalnati podlagi kot tudi v gozdu. Naučila sva jo marsikaj, predvsem pa to, da ne sme lajati za vsako malenkost, sploh pa ne ponoči, ko bi lahko prebudila sosede. Vedno spi zunaj na dvorišču, uredila si je brlog pod grmovjem, zato da ji je poleti hladno in pozimi toplo, tudi ko sneži ali se temperatura spusti do -16 stopinj.
Ponavadi se spomladi po travniku sprehajajo srne. Nekatere, tiste bolj pogumne, se približajo tudi hiši, saj Palačinka ne laja, ker ve, da niso nevarne. V zadnjih dveh letih se je tam sprehajalo kar pet srn in srnjakov. Ko sem si zjutraj pripravljala zajtrk v kuhinji in čakala na kavo, sem jih večkrat opazovala skozi okno. Sredi neke noči se je zgodilo, da je Palačinka začela močno lajati. Ni in ni nehala, zato sva jo morala povleči noter. Tudi ko je bila enkrat v hiši, je še naprej renčala. Naslednjega dne sva ugotovila, da je šlo za volkove. Ostale so samo še tri srne. Ko se plen spusti v dolino, se pač v dolino spusti tudi plenilec. Sredi travnika sva v naslednjih dneh našla samo kosti.
Zelo nama je všeč gora Serva (2133 m), ki se dviga nad mestom Belluno. Poleti se tam sprehajava s psom, pozimi pa je najlepše s smučmi, saj greben ni prestrm za vzpon, je pa dovolj strm za zabaven spust. Veva, da to goro včasih obiskuje medved, zato imava, predvsem spomladi, vedno zvonček na nahrbtniku, da naju medved zasliši in se nama pravočasno umakne.
Prav življenje med gorami me je naučilo, da narava vedno postavlja svoja pravila, ki jih moramo spoštovati. Predvsem poleti pa opažam, da marsikdo prihaja v Dolomite s pričakovanjem, da bodo pravila veljala drugače. Množični turizem vleče v Dolomite vse več ljudi, ki v gorah preživijo le nekaj ur ali nekaj dni. Res je, da mnogi se nanje dobro pripravijo in jih obiskujejo z velikim spoštovanjem, vse pogosteje pa srečujem tiste, ki gora ne poznajo in ne razumejo. Neprimerna oprema in podcenjevanje gora žal povzročata nepotrebne intervencije. Že s prvim valom vročine se nad najino hišo začne vse pogosteje pojavljati rumeni helikopter gorske reševalne službe. Večkrat se zgodi, da sediva na dvorišču pri kosilu ali večerji, dvigneva glavi in: “Aha, rumeni helikopter. Ta leti proti Trevisu. Verjetno da je hudo.”
Čeprav že od majhnega obiskujem visokogorski svet zaradi smučanja, planinarjenja in drugih športnih dejavnosti, sem šele v zadnjih letih ugotovila, da življenje v gorah pomeni predvsem to, da se naučiš spoštovati njihova pravila - pravila, ki jih postavlja narava. Sprejmeš, da vreme odloča o tvojih načrtih, da je medved domačin prav tako kot ti, da volkovi sledijo svojemu plenu in da narava ne obstaja zato, da bi se prilagajala človeku. Ko v zimskem večeru pogledaš skozi okno in vidiš, da začenja snežiti, veš, da moraš takoj ven na dvorišče posuti sol, sicer se naslednje jutro ne boš mogel odpeljati v službo. Prav tako je povsem običajno, da se poleti hiša napolni z muhami vsakič, ko odpreš vrata, ali da te ponoči prebudi glasno mukanje krav iz bližnjega hleva, kjer se rojevajo telički. Ko med gorami živiš vsak dan, se temu preprosto prilagodiš. Smučanje in planinarjenje se iz samega športa spremenita v stil življenja, ki je neločljivo povezan z okoljem, v katerem živiš.
Ne gre torej za to, kdo prihaja v gore, ampak kako prihaja in kakšen odnos ima. Ne glede na to, ali med gorami živiš ali si tam le za en dan, gore med ljudmi ne delajo razlik, za vse veljajo enaka pravila. In morda je prav v tem največja lepota gora.
Varen korak vsem!
Commenti